header image

RAZPIS: TEK NA ŠPIČASTI VRH

Objavil: habetovenovice | 18.05.2016 | Brez komentarjev |

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Društvo TRMA, Zadloške novice

TEK NA ŠPIČAST VRH

Objavil: habetovenovice | 4.05.2016 | Brez komentarjev |

Društvo za trajnostni razvoj Zadloga, TRMA, tudi letos pripravlja že 13. TEK NA ŠPIČASTI VRH!

Tek slovi po izjemni domačnosti in zares “Špičastemu” vrhu.  Vabljeni!

Kako je bilo  dve leti nazaj, si lahko ogledate TUKAJ.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Društvo TRMA, Zadloške novice

Stare Črnovrške fotografije Vena Pilona

Objavil: habetovenovice | 1.05.2016 | Brez komentarjev |

Slovenski etnografski muzej iz Ljubljane na svoji spletni strani v ogled ponuja veliko fotografij, starejšega letnika. Fotografije so raznovrstne; motiv fotografij so pokrajine, narava, ustanove in tudi ljudje in ljudski običaji. Eden izmed starejših fotografov je bil tudi Veno Pelon.

Črni Vrh leta 1926. Pilon: Važno letovišče.

Črni Vrh leta 1926. Pilon: Važno letovišče.

Slikar, grafik in fotograf Veno Pilon (1896 – 1970) se je rodil v Ajdovščini. Bil je sin peka, po rodu Furlana. Srednjo šolo je končal v Gorici. Imel je zelo pestro mladost, dosti je potoval in se izobraževal. Med prvo svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski in precej časa preživel kot vojni ujetnik v Rusiji. Po vrnitvi domov je začel intenzivneje slikati. Potem je študiral slikarstvo v Pragi, Firencah in na Dunaju. Konec leta 1928 se je trajneje nastanil v Parizu, na umetniškem Montparnassu, in se tam seznanil š številnimi znanimi umetniki. Ustvaril si je tudi družino. Bil je znan po tem, da je rad sprejemal slovenske umetnike, kulturnike in študente, in jim je, če je bilo potrebno, po svojih zmožnostih tudi pomagal in jih usmerjal. V pariškem obdobju je doživljal ustvarjalno krizo in se je zato zatekel k fotografiji ter se z njo resneje ukvarjal. Mlada leta, rusko ujetništvo, slikarski študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v avtobiografiji Na robu.

Pilon: Iz Črnega Vrha nad Idrijo.

Pilon: Iz Črnega Vrha nad Idrijo.

Uredništvo Habetovih novic je izbrskalo nekaj starejših fotografij s Črnovrškega.

Pilon: Križišče v Črnem Vrhu nad Idrijo. Spomenik Frančišku Lampetu.

Pilon: Križišče v Črnem Vrhu nad Idrijo. Spomenik Frančišku Lampetu.

Nekoč je zvonik zgledal takole...

Nekoč je zvonik zgledal takole...

Še več fotografij najdete na spletni strani http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/veno-pilon/.

Če bi bili radi tudi vi del zgodovine fotografskih natečajev KUD Sloge, imate le še slab teden čas, da se odzovete njihovemu nagradnemu razpisu, ki je objavljen tukaj. Naslov natečaja je: Črnovrška naravna in kulturna dediščina.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Mogoče zanimivo, mogoče ne.

Drugo soboto v aprilu je KUD Jožef Šemrl iz Zadloga pripravil literarno-glasbeni večer v dveh delih. V prvem so se pogovarjali z avtorjem knjige Marsktire mamce kruh sem jedel, marsktirga studenčka vodo pil – Zadnji krog Joška Mažarja, Lucijanom Troštom. V drugem delu, ki je bil glasbeno obarvan, pa sta se predstavili solopevki in pianist.

Pogovor, ki ga je vodila Hermina Tominec, se je začel z besedami: »Dober večer, Bog daj!« In to ne kar tako, saj je Joško Mažer mimoidoče in prijatelje tako zmeraj pozdravljal, v časih, v katerih je živel. Popotnik je umrl leta 1951 v starosti 86 let. Spomin nanj pa bi se izgubil, če nebi bil poseben človek. Pravili so mu kar »petlarska legenda«.

Z avtorjem se je pogovarjala Hermina Tominec.

Z avtorjem se je pogovarjala Hermina Tominec.

Avtor knjige Lucijan Trošt prihaja s Cola. Je navdušen raziskovalec zgodovine in zapuščine prednikov krajev na Črnovrški planoti, ljubiteljski zapisovalec zgodb, soavtor zbornika »Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko« ter avtor  pričujoče knjige. Pravi, da je zgodovina domačega kraja zanj velika motivacija in izziv.

Knjiga razkriva, od kod Joško Mažar prihaja, kje in kdaj je živel in tudi zakaj je prišel v naše kraje.        Ker je živel ravno v času obeh vojn, avtor navaja, kaj je počel v prvi svetovni vojni in govori tudi o tem, da je imel Joško eno temno skrivnost. Za črnovrščane je dejal, da so dobri ljudje in tudi, da se je doma počutil povsod tam, kamor je odložil svoj klobuk.  In v črnovrških hišah ga je odložil velikokrat.

Joško Mažer, ki je bil karakterno prijazen, hudomušen, veseljak in izjemno inovativen, pa se je preživljal z danes skorajda nepredstavljivimi stvarmi: krpanjem loncev ali pa je lonce povezoval z dratom. Poleg tega je tudi povezoval marele–zamenjal ”šprinceljne”,  kopal kali za lokve in tudi kaj sezidal (korita). Vsa ta dela pa so priložnostna in jih je delal od hiše do hiše. In če pogledamo iz današnjega vidika,  je bil berač, a  kot avstro-ogrski vojak je imel tudi to pravico, saj so ljudje reveže morali obvezno sprejeti v okviru t.i. italijanske socialne politike.

Joško pa je bil znan tudi kot pripovedovalec zgodb in prijatelj otrok. Otroci so njegove zgodbe poslušali z odprtimi usti. Znal je tudi s konji in poleg tega zdraviti ljudi. Vedno je govoril: »V  vsaki rožci je zdravilo, le poznati ga je treba!«  Morda pa je ravno ob nabiranju zdravilnih zelišč prepeval, da so ga slišali ljudje od blizu in daleč; znan je bil namreč tudi  po tem, da je imel rad glasbo, da je bil zelo pravičen, dobrosrčen, pozitiven in ljubitelj dobre kapljice, včasih tudi »prevelik ljubitelj«. Bil je veren, veroval je v Boga in ljudi. Tisti, ki so ga poznali, vedo povedati,  da je ob zvonjenju vedno dal klobuk z glave. Vernost potrjuje tudi podatek, da so Črnovršci zanj zbrali denar za štiri maše.

Lucijan Trošt, avtor knjige.

Lucijan Trošt, avtor knjige.

Zadnje počivališče Joška Mažarja pa je v Idriji na Marofu, čeprav je želel biti pokopan pri sv. Marjeti v Podkraju, sv. Lenartu na Colu ali pri sv. Joštu v Črnem Vrhu.

Avtor Lucijan Trošt je kar nekaj let raziskoval pot in življenje Joška Mažarja. Do podatkov so mu iz Črnovrške planote pomagali Ivana Rupnik, Anica Rupnik, Anton Čuk, Adi Mikuž, Francka Bezeljak, Čuk Bernard, Ciril Mikuž, Valentina Rupnik in Ema Benčina. Poleg tega je aktivno sodeloval z arheolškim krožkom na OŠ Col in z učiteljem Francem Černigojem. Na liternarno-glasbenem večeru so podali predlog, da bi knjiga bila na OŠ Črni Vrh in OŠ Col za obvezno branje.

Moderatorka programa Hermina Tominec je ob koncu pogovornega dela večera dejala, da je avtor Lucijan Trošt s tem, ko je skupaj spravili pričevanja in izdal knjigo o življenju in delu »petlarske legende« Joška Mažarja, za krajevno skupnost Črni Vrh naredil pomembno delo.

V drugem delu večera pa so se zbrani prepustili glasbi, ki je prihajala iz rodnih krajev Joška Mažarja. Nastanki glasbenih del, ki so jim zbrani prisluhnili, pa so zelo zanimivi. Moravski dueti skladatelja Antonina Dvořaká predstavljajo enega najbolj izvirnih glasbenih izrazov tega češkega skladatelja. Skladati jih je začel na pobudo velikega domoljuba in mecena, Pražana Jana Neffa. Dvořak je pri družini Neff otroke poučeval klavir.  Jan Neff in njegova žena Marija sta bila velika glasbena navdušenca in ljubiteljska pevca. V njunem domu sta prirejala glasbene večere. Poleg njiju, so se jima pri muziciranju večkrat pridružili tudi drugi glasbeniki, med njimi pevka-varuška njunih otrok Marija Blažková. Duete  ki so jih na literarno-glasbenem večeru slišali, sta prvič zapeli prav gospa Neff in varuška Blažková. Moravski dueti op. 32 so nastali leta 1873. Besedila duetov so stare moravske ljudske pesmi.

Glasbeni izvajalci.

Glasbeni izvajalci.

V duetih so poslušalci lahko prepoznali značilen ritem slovaške, češke in madžarske folklore, ter tudi slovanski melos, ki je značilen za slovensko ljudsko pesem. Veliko sorodnosti najdemo med moravsko pesmijo  Di bi bila kosa na brošena in našo narodno pesmijo Moja kosa je križavna, ker ne reže mi nič več. Podobnosti najdemo tako v besedilu kot v ritmično-melodičnem temperamentu.

Moravske duete so interpretirali: Jerica Rudolf- sopran, Kristina Tratnik- mezzosopran in pianist Marko Kanalec.

Zapisala: HT in LH

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Zadloške novice

NOVOSTI NA ČRNOVRŠKEM

Objavil: habetovenovice | 24.04.2016 | Brez komentarjev |

Preteklo soboto se je na črnovrškem odvila čistilna akcija, ki jo je pripravila krajevna skupnost z aktivnimi krajani ter taborniki in gasilci… Čistili so glavne poti proti Zadlogu, po Zadlogu, proti Balili, proti Colu in Predgrižam. Šli so tudi proti Javorniku. V fotografski objektiv Aleksandre pa so se ujeli pridni delavci v črnovrških “rajdah” in na koncu pri skupni malici.

Pri črnovrških rajdah.

Pri skupni malici ob zaključku akcije.

Včeraj, 23. aprila pa se je odvijal 1 bolšji sejem in izmenjavo sadik. Krajani so lahko od krajanov kaj kupili ali pa izmenjevali semena. Po odzivu sodeč se bo dogodek, ki ga prav tako organizira KS s skupino krajanov, še ponovil.

Na črnovškem placu...

Še več fotografij pa najdete na facebook strani Trnovski maraton (Habetove novice).

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Zadloške novice

NOČ KNJIGE TUDI LETOS

Objavil: habetovenovice | 19.04.2016 | Brez komentarjev |

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Mogoče zanimivo, mogoče ne.

V SOBOTO LITERARNO-GLASBENI VEČER

Objavil: habetovenovice | 3.04.2016 | Brez komentarjev |

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Zadloške novice

ČLOVEK Z VEČ HOBIJI

Objavil: habetovenovice | 12.03.2016 | Brez komentarjev |

Ivan Rudolf, ljubiteljski zbiralec vojnih predmetov iz Črnega Vrha, je raziskovanje prve svetovne vojne začel v želji, da bi našel kraj, kjer je bil ranjen njegov oče in kraj, kjer je padel prvi mož njegove mame. Ko je imel že veliko eksponatov, jih je razstavil in 13. septembra 2008 v svojem domu odprl muzej, ki iz leta v leto postaja večji in bolj pregleden. Potem, ko ga je leta 2014 ponovno preuredil in mu dal večjo in preglednejšo obliko, so se tudi v lanskem letu dogajale nekatere novosti, saj Ivan skorajda vsakodnevno manj ohranjene eksponate menja z bolje ohranjenimi.

V njegovi zbirki lahko najdemo čelade, bajonete, značke, prenosni oltar, puške in druge ostanke orožij, ki jih je našel tudi na Črnovrškem, saj je bil Črnem Vrhu zaledje soške fronte. Če mu kakšen kos puške manjka, pa ga kupi iz Francije, Italije, Rusije– le tako se zbirka še veča. Številka eksponatov se giblje čez 2000.

Obiski, največ s strani domačinov, so se v zadnjem letu precej povečali, Ivan jih je naštel okoli 1000. »Precej pa je tudi zamejcev. K temu je najbolj pripomogla obletnica 1. svetovne vojne in izdaja zbornika. Precej pa je tudi šolarjev, ki pride pod okriljem Geoparka.« Glede na to, da prihaja vedno več tujcev Ivan priznava, da mu angleščina dela težave, a ima v planu že kak jezikovni tečaj.

Lani se je črnovrščan po poteh soške fronte podal enkrat, več pa je raziskoval Črni Vrh z okolico. Ugotovil je, da je bila trgovska pot Ljubljanska kotlina – Vipavska dolina na Črnovrškem precej oblegana, kot dokaz pa ponuja konjsko podkev, ki so jo uporabljali pred 4. stoletjem. Kje točno je tekla ta pot Ivan (še) ne zna povedati. Zagotovo pa ni bila na današnji transportni poti Godovič – Črni Vrh – Col. »Tudi Črni Vrh je moral biti poseljen drugače kot danes, saj je veliko vrtač obzidanih. Kaj je bilo notri, ne vem. Morda obredi ali hiše« pravi Rudolf, ki v tem vidi še ogromno dela in raziskovanja, ki pa mu sam ne bo kos, saj mu tudi zgodovinski čas ni znan.

Črni Vrh ponoči.

Ivan Rudolf pa ni le ljubiteljski zgodovinar, pač pa se je v zadnjem letu zavzel tudi za oživljanje turizma. »Na kup« je zbral somišljenike, ki imajo skupen cilj: da bi turist imel kaj videti in bi ostal celo dopoldne, če ne kar cel dan in tu prespal. »To se med redkimi posamezniki že dogaja. Treni turizma so pač taki, da je treba turistu ponuditi morda še kaj več.« Kot turistično točko Ivan vidi muzej, pa zelo interesantno Matuckarjevo pot po Zadlogu in Tomincevo domačijo, pa Italijanske kaverne, observatorij… Ivan je poudaril, da imamo krajani zelo zanimive točke, a kot prvo jih moramo spoznati in ceniti sami. »Predstaviti jih moramo prijateljem, sorodnikom in znancem in tako se dober glas le širi« zagotavlja Rudolf in pravi, da je zelo zaželeno,da se pridobi tudi vodnike, ki so strokovno podučeni o teh zanimivih stvareh.  »Turistom bi lahko pokazali še številne običaje, kot so peka kruha, lanena dediščina, ovčjereja, sirarske in pekarske izdelke. Če bi vse skupaj vključili, bi Črni Vrh zaživel in kosali bi se lahko s številnimi kraji, kjer to že dobro poteka vrsto let. S skupino, ki se prizadeva za razvoj turizma, gremo vsako leto na izlet, pogledati drugam, kako stvari potekajo« zaključuje Ivan in pričakuje ter vabi tudi ostale krajane k sodelovanju. Če bi bilo ljudi več bi lahko razmišljali v smeri turističnega društva, za enkrat pa sodelujejo in delujejo pod okriljem društva za trajnostni razvoj Zadloga, TRMA.

Materiala je torej dovolj, po Ivanovem mnenju pa težava nastane pri ljudeh, saj jim je za enkrat izguba časa, da bi se ukvarjali s temi stvarmi.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Zadloške novice

NOV FOTONATEČAJ!

Objavil: habetovenovice | 10.03.2016 | Brez komentarjev |

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Mladinske novice, Zadloške novice

RDEČA KAPICA PRIHAJA NA TV!

Objavil: habetovenovice | 18.02.2016 | Brez komentarjev |

V glavnih vlogah: Asta Brumen, Andraž Corn, Valentina Rupnik,  Štefan Habe, Janez Rupnik, Anja Stare, Manca Jereb
Scenarij: Jure Logar, Kristina Colja, Miha Colja
Režija: Lovrenc Habe
Snemanje: Matic Slemič
Produkcija: TV Zadlog in društvo TRMA
Koprodukcija: Socialna akademija
Zadlog, 2015

Napovednik in zakulisje s snemanja najdete na TELEVIZIJI ZADLOG (v zgornjem zavihku).

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Društvo TRMA, Mladinske novice, O Habetovih novicah, Zadloške novice

Starejši zapisi »

Kategorije